Zaslišali so nekdanjega generalnega direktorja Enron Jeffreyja Skillinga, direktorico oddelka za korporativni razvoj in po novem podpredsednice Enrona Sherron Watkins ter sedanjega generalnega direktorja in predsednika Enrona Jeffreyja McMahona.
Večina poznavalcev se sicer strinja, da je skupaj deset kongresnih preiskav proti Enronu odločno preveč, vendar si nihče ne upa kateremu od predsednikov odborov odvzeti možnost za nastop pred kamerami in zgražanje zaradi nečednosti, ki so privedla do propada nekoč sedmega največjega ameriškega podjetja. Proti Enronu in revizorskemu podjetju Arthur Andersen sicer potekata resni preiskavi pravosodnega ministrstva in zvezne komisije za vrednostne papirje in borzo (SEC), zaslišanja v kongresu pa služijo predvsem javni podobi zasliševalcev.
Trgovinski odbor je imel tokrat prvič pred sabo Skillinga in Watkinsonovo, katerih ločeni pričanji pred kongresnim odborom za energijo in trgovino sta si pred nekaj tedni nasprotovali.
Nekdanji generalni direktor Skilling je odstopil lani avgusta, menda iz osebnih razlogov, nadomestil pa ga je predsednik Kenneth Lay, nekoč vpliven in ugleden mož, ki je danes brez podjetja, službe, vpliva in pod številnimi preiskavami.
Sherron Watkins je pred dvema tednoma pričala, da je Layja lani opozorila, da finančni direktor podjetja z druščino manipulira s partnerskimi podjetji in da za to verjetno ve tudi Skilling. Svoje pričanje je včeraj ponovila, s to razliko, da je bila tokrat bolj ostra do Layja, ki jo je menda hudo razočaral, ker po njenih opozorilih ni ukrepal.
Poleg nje je sedel Skilling, ki je sicer edini od nekdanjih vodilnih, ki si upa pričati in se ne sklicuje na peti amandma ameriške ustave, ki posameznika ščiti pred samoobtožbo. Dejal je, da ni imel pojma o partnerskih podjetjih in da ne ve od kod Watkinsonovi ideja, da bi moral vedeti. Skilling je bil za razliko od drugih (nemih) prič precej oster do senatorjev in jih opozarjal, da se ne zaletavajo z obtožbami in kritikami, ker nimajo v rokah nobenih dokazov. Takega mnenja so tudi finančni strokovnjaki, ki menijo, da je bilo poslovanje s partnerskimi podjetji sicer nečedno, vendar ne protizakonito. Kršenje zakonov bosta morala dokazati pravosodno ministrstvo in SEC.
Senatorji so sicer zaslišanje začeli kot ponavadi s plazom kritik in obtožb ter izrazov nejevere glede tega, da vodilni menda niso vedeli nič o poslovanju, ki je Enron pognalo v stečaj. Skilling je tudi slišal ostro kritiko, da je med leti 1999 in 2001 prodal za 66 milijonov dolarjev delnic, medtem ko so številne družine ostale brez pokojninskih prihrankov. McMahon, ki je nasledil Kennetha Layja na položaju predsednika in generalnega direktorja, je pričal, da je slišal opozorila Watkinsonove in ji je priporočil, da naj to pove Layju, ta pa menda ni naredil ničesar. Lay se je doslej zagovarjal z molkom, govoril pa bo le, če bo zadeva prišla na sodišče. Najbolj odgovoren za škandal naj bi bil finančni direktor, prav tako zdaj že nekdanji, Andrew Fastow, ki si je omislil partnerska podjetja in iz njih potegnil 30 milijonov dolarjev. Tudi Fastow, tako kot Lay, molči.
Tudi včerajšnje zaslišanje ni prišlo nič dlje od tega kar je že splošno znano, nekateri pa že opozarjajo senatorje in kongresnike, naj se raje spravijo na oblikovanje zakonodaje, ki bi preprečila ponovitev Enrona, preiskavo pa prepustijo pristojnim organom. Demokratski politiki sicer upajo, da se bo kaj škandala prijelo tudi predsednika Georga Busha, ki je od Enrona dobil največ denarja za politične kampanje, vendar so ga dobivali tudi sami. Vse bolj kaže, da problem ni političen, ampak sega v same temelje sistema, ki ga je treba spremeniti z ustrezno zakonodajo.
