Knjigo CAMINO lahko naročite na e-mail naslov sinisidoo@gmail.com

Če jo plačate po povzetju je cena knjige skupaj s poštnino 22,00 €, če jo plačate po predračunu je cena 17,00 €.

Izgledalo je neresnično, ko je govorila, da bo odšla za mesec dni na Camino, zdi se neresnično, ko slišimo, da je prehodila vseh 930 kilometrov in se srečna, da je premagala tako veliko preizkušnjo, vrnila domov. O poti je izdala knjigo s preprostim naslovom: Camino.

A dovolj za uvod. Naj spregovori Snežana sama. V pogovoru nam je ZAUPALA naslednje:

Kako je potekal tvoj običajni dan?

Nekje med pol šesto in šesto sem se zbudila. Ponavadi je bila glavnina ostalih peregrinov (romarjev) že pokonci. V temi so poskušali čim hitreje in čim bolj tiho zapustiti spalnico, da ne bi motili tistih, ki so še spali. Vsak dan (ampak res čisto vsak) sem se takoj, ko sem odprla oči, razveselila novega dneva. To je bilo neverjetno.

Vse življenje sem se prebujala in najprej pomislila kaj me v tistem dnevu čaka, kakšno bo vreme, s kom se bom srečala in velikokrat bi najraje ostala v postelji že, če je bilo zunaj neugodno vreme. Na Caminu nisi razmišljal nič, ampak si se enostavno vesel zbudil v nov dan. Skozi okno (moral si ga odpreti, ker ob šestih zjutraj je v severni Španiji še trda tema) si pogledal samo zato, da si vedel ali dežuje ali ne, da si v primeru dežja oblekel pelerino. Več kot pol dni je bilo vreme takšno, ki bi ga po splošnem dojemanju okarakterizirali kot slabo, v glavnem je bilo hladno, oblačno in deževno, na Mezeti nekaj dni vroče, Galicija je bila meglena, na O’Cebreiru sem doživela celo snežni metež, pa to sploh ni vplivalo na razpoloženje, lahko bi rekla, da sem se celo čudila kako skrivnostna je hoja po megli, kako lepa je od dežja mokra pokrajina, ko nanjo posije sonce, kako lep je gozd v dežju in kako omamen vonj oddajajo evkaliptusi, ko so mokri.

Snežni metež na O’Cebreiru pa je bil najlepši dogodek, ki sem ga doživela v hribih v vsem svojem življenju. Kolikokrat nas v običajnem življenju moti vreme in se pritožujemo, če dežuje, če je prevroče ali prehladno. Na Caminu vreme kljub temu, da si mu ves dan izpostavljen, ne vpliva na razpoloženje. Če je hladno, si oblečeš več plasti, če dežuje, si na vrh natakneš še pelerino in to je to.

Zjutraj, takoj ko odpreš oči, te neznansko vleče, da bi čim prej krenil na Pot. To je približno tako kot na jadranju, ko zjutraj komaj čakaš, da izpljuješ. Ne vem, kako bi imenovala to silo, ki te vleče naprej in ždi verjetno v vseh nas, zagotovo pa je v vseh peregrinih. Ta sila me je vsako jutro priganjala pri jutranjem umivanju, da sem čim prej, kar na tešče, krenila na pot. Nekje po petih kilometrih hoje sem se ustavila na zajtrku. Po zajtrku sem nadaljeval hojo in si po kakšnih desetih kilometrih privoščila dopoldansko malico, ki je morala biti dovolj krepka, da je zadostovala za naslednjih pet do deset kilometrov hoje. Najkasneje po prehojenih petindvajsetih kilometrih, je bil čas za kosilo.

Za po kosilu sem si pustila še kakšnih dobrih deset kilometrov hoje, med katero sem si vzela čas tudi za popoldansko malico. Okoli petintrideset kilometrov sem prehodila, preden sem prišla do dnevnega cilja in se ustavila v albergu. Skoraj vsi albergi so bili ob Poti, ob samem Caminu. V začetku smo vedno izbrali prvega, ki je bil v kraju, kasneje sva, če je bilo v kraju več prenočišč, z Marjano začeli izbirati manjše, take za 20 – 40 oseb. Po nastanitvi je seveda sledilo tuširanje, preoblačenje in obvezno mazanje stopal s kremo. Stopala so bila namreč najbolj na udaru in posvečala sem jim, tako kot vsi ostali peregrini, posebno skrb in nego. Potem je sledila večerja. V manjših krajih je bila večerja šele zvečer ob sedmih, v večjih krajih pa so imeli bare s celodnevno delujočimi kuhinjami, tako da si lahko takoj po tuširanju odšel na večerjo. Večerja je namreč zelo pomemben obrok vsakega peregrina.

Brala sem o tem, da pri velikih telesnih naporih čez dan porabiš ves glikogen iz mišic, zato moraš po naporu zaužiti bogat obrok, da se telo čez noč regenerira. V albergu, pri in po večerji, sem se družila še z ostalimi peregrini in nekako ob desetih sem hodila spat. Približno enako je potekal vsak dan. Vsak dan si približno osem ur hodil, osem ur spal in osem ur jedel, pil, skrbel za osebno higieno in počival.

Zelo sočno je opisal naš dan mlad peregrin, ko smo neko popoldne po tuširanju, pred albergom čakali na večerjo. Bose noge smo položili na travo in pri tem vzdihovali od zadovoljstva. In takrat se je oglasil Belgijec Thomas, ki dela v Bruslju v zavetišču za begunce. Nejeverno, zmigajoč s svojimi dolgimi dreadlocksi je rekel: ” We walk, walk, walk and drink and walk, walk and eat and walk,walk and sleep and walk, and all the time we are extremely happy. We all must be fucking idiots,” in se je nasmejal na vsa usta, za njim pa tudi mi vsi, ko je starejši Korejec, katerega imena si nikakor nisem mogla zapomniti, zaključil :” That is fucking true.”

Kaj je na Poti prevladovalo: razmišljanje ali zaznavanje? Je Pot duhovna ali turistična? Po čem se Pot razlikuje od drugih enomesečnih dopustov?

Pot je takšna kot si jo zastaviš. Lahko si jo turistično, ker je ob poti dovolj infrastrukture. Lahko se odločiš, da boš spal v hotelih, si ogledal vse turistične zanimivosti na poti, del poti prehodil, del pa se prevozil z avtobusom ali taksijem. Tudi turistične agencije in razna verska združenja organizirajo takšna vodena “romanja”.

Takšen način “romanja” je opravila večina od več kot 262.000 peregrinov, ki so v letu 2015 prejeli Compostelo oz. potrdilo, da so opravili Jakobovo pot. Prejme jo namreč vsak, ki prehodi najmanj zadnjih 100 km ( pa še to samo določene krajše etape, ne vseh 100 km) ali prekolesari najmanj zadnjih 200 km poti pred Santiagom. Takšno turistično romanje izgleda tako, da te “kratkometraše” kot jih je poimenovala Mirjana Steblovnik v svoji knjigi Buen camino, peregrino, pripeljejo z avtobusom na neko izhodišče, prehodijo nekaj kilometrov, tam jih avtobus počaka in odpelje na kosilo, oglede turističnih znamenitosti, v cerkev k maši za peregrine in kasneje v hotel na prenočevanje. In naslednji dan ponovijo zgodbo, dokler ne pridejo (oz. se pripeljejo) v Santiago. Že na zunaj se razlikujejo od “pravih” peregrinov, “dolgometrašev”. V sveže polikanih belih majčkah, novih teniskah, brez težkih nahrbtnikov, hodijo v velikih skupinah, vpijejo drug prek drugega in se zabavajo. To so turisti, dopustniki, nam, “dolgometrašem”, moteči. Hiteli smo pred njimi naprej, v tišino, v mir, v svoje misli.

A ob dopoldnevih jim ne uideš. Dohitevaš nove in nove skupine, dokler ne opravijo za tisti dan odmerjenih kilometrov. Še dobro, da se to množično dogaja samo zadnjih 100 km in še dobro, da jih vsaj popoldan, ni na Poti. Celotno pot Camino Frances, ki je najpopularnejša različica Camina, katere izhodišče je v francoskem Saint-Jean-Pied-de-Portu pod Pireneji, konča pa se na koncu sveta, v Fisterri ob Atlantski obali in je dolga 930 km (toliko sem jaz namerila, da sem prehodila s pomočjo aplikacije Endomondo), pa po moji oceni prehodi zelo malo peregrinov. Ki vsekakor niso turisti. Celotno pot, mislim, da še z dodatkom do Muxie, je prehodila tudi Bojana Vranjek, o čemer piše v svoji knjigi Camino, mistika neVidnega sveta.

Je na Poti trenutek, ko se nehaš ukvarjati s sabo in se začneš zanimati za druge ljudi?

Velika dragocenost Poti je, da si vzameš čas zase. Če se ozrem v pretekla leta mojega življenja, imam občutek, da sem vsa leta posvetila drugim, se iz dneva v dan prilagajala, postavljala svoje želje in potrebe za željami in potrebami drugih. Občutila sem, da sem si zaslužila ta mesec, da se ustavim in razmislim o sebi, o mojih željah. In ugotovila, da sem sama sebi odlična družba. Na Caminu večino poti prehodiš sam, v svojem tempu, brez prilagajanja. Ko želiš postati, postaneš, ko želiš pohiteti, pohitiš. Na Caminu počneš kar želiš, ne kar moraš. Tudi hodiš zato, ker to želiš, ne ker moraš. Na Poti sem bila skupaj s sestrično, skupaj sva krenili zjutraj iz alberga, hodili vsaka zase, s svojim tempom, se ustavljali v istih barih na zajtrku, kosilu in se nastanili v istem albergu. Po nastanitvi je bil čas za druženje z drugimi peregrini in včasih so naši pogovori trajali pozno v noč. Čez dan te med potjo dohiti kakšen peregrin, ali ti dohitiš kakšnega drugega. Po obveznem pozdravu Buen Camino, katerega zagotovo spremlja spontan nasmeh, spregovoriš z njim par besed, včasih se pogovor raztegne na kar nekaj skupaj prehojenih kilometrov, včasih na kar nekaj odsekov v zaporednih dneh. Z določenimi se srečuješ vsak dan.

Peregrini se med seboj pogovarjajo predvsem o sebi, o svojem življenju, željah in hotenjih, manj o deželi in kulturi, iz katere izhajajo. Vsak brez zadržkov razkrije svojo lastno zgodbo, lastna doživljanja, želje in hotenja in vsak z zanimanjem posluša zgodbo, želje in hotenja drugega. Na Caminu si samo peregrin, človek, ki je in si želi biti srečen. Kolikokrat sem se spomnila na misel Ane Frank, ki me je že v otroštvu, ko sem brala njen Dnevnik, presunila. Ne spomnim se je več dobesedno, nekako takole gre: “ Kako smo si ljudje različni in vendar povsem enaki. Vsi živimo zato, da bi bili srečni.”

Katere neprilike so se dogajale ljudem, ki si jih srečala na Poti? Ali te neprilike bolj povežejo pohodnike kot skupna večerja?

Peregrini smo bili močno povezani že od prvega dneva naprej. Povezoval nas je klic Camina in naša odločitev, da se bomo klicu odzzvali in odšli na Pot. Iz različnih koncev sveta, iz različnih kultur, različnih ras, govoreč različne jezike, povezani s Caminom. Našo povezanost sem prav fizično občutila pri blagoslovu za peregrine, ko smo peregrini stali v krogu (bilo nas je kakih dvajset) in si podajali debelo gorečo svečo iz rok v roke. Ko si držal svečo v roki, si se zagledal v plamen in v svojem jeziku povedal, kaj si želiš, da ti Camino uresniči.

Peregrini smo bili na romanju povezani tako močno, da smo neprilike, ki so se dogajale kateremukoli, doživljali kot lastne neprilike. Kako je že zapisal Hemingway? Nekako tako: “Ne sprašuj komu zvoni, zvoni tebi! “ Vsi smo združili moči, da smo pomagali peregrinu v težavah pač najbolje kot smo znali, vsekakor pa tako kot bi tudi sebi. In to se nam je zdelo samo po sebi umevno. Vsak od nas, peregrinov pa je bil za pomoč neznansko hvaležen. Ko sva z možem pomagala mladi Nemki Juliji, ki je bila na Poti s svojim triletnim sinom Henrikom, tako, da ji je mož zamenjal zračnico na vozičku, jaz sem se pa medtem igrala z njenim sinom, naju je v znak hvaležnosti objemala in se zahvaljevala. Tudi svojemu sinku je razložila, da sva jima pomagala, zato se naj nama zahvali in naju objame. Nekega dne je za menoj pritekla Finka Seena, ki se mi je zahvaljevala, ker sem zvečer, ko sem dajala na radiator svoje mokre čevlje, videla na tleh še ene premočene, niti nisem vedela čigave, pa sem jih pobrala in dala sušit na radiator poleg mojih. Zjutraj se je Seena zbudila, ko sem jaz že odšla in našla suhe čevlje na radiatorju. Ugotovila je, da sem jih jaz postavila na radiator, in ves dopoldan je hitela, da me je ujela in se mi zahvalila. Na Caminu so pač vse stvari potencirane, tudi hvaležnost.

Kaj storiti, če na poti zboliš? Je možno, da odležiš nekaj dni, da viroza mine ali te gleženj neha boleti?

Največji strah vsakega peregrina je, da se bo zgodilo kaj takega, da Poti ne bo mogel končati. Vsi peregrini smo imeli s seboj kakšna zdravila in smo si v primeru bolezni pomagali z njimi. Jaz sem imela s seboj antibiotike, tablete za vnetje sečil, brufen za vnetje mišic, pa mi na srečo ni bilo potrebno nič uporabiti. Edino brufen sem dala nekemu Američanu, ki me je vprašal, če ga slučajno imam, ker ga je poznal. Drugače so si peregrini pomagali tako, da je npr. v primeru želodčnih težav nekdo, ki je imel s seboj zdravila zanje, napisal bolniku ime tablet, ki mu jih lahko da, on je pa “posurfal” po internetu ali poklical svojega zdravnika, da se je lahko odločil, ali bo zdravila vzel ali ne.

Kako ste pohodniki na Poti premagovali utrujenost, zdravstvene težave, monotonost, osamljenost, črne misli ali evforijo? So izbruhi čustev pogosti? Če da, čemu jih pripisuješ?

Na Caminu so peregrini v nekem čudnem stanju telesa in duha. O tem je lepo napisal Ivan Gričnik v svoji knjižici Moj Camino. Nekako imaš občutek, da imaš izklopljene možgane, saj jih ne rabiš. Vse kar je potrebno je, da hodiš po rumenih puščicah. Ko tako izklopiš možgane na minimum, začnejo tvoja čutila delovati maksimalno. Zanimivo je, da že kakšnih dvajset let, razen izredno močnih vonjav, nisem vohala ničesar. To sem pripisovala mojemu dolgoletnemu kajenju. Na Caminu se mi je po petnajstih letih nekajenja, vonj povrnil in se mi ohranil tudi sedaj, ko sem se vrnila.

Se pravi, možgani so na minimumu, čutila in čustva na maksimumu. Misli prihajajo in odhajajo same od sebe ( se sprašujem od kje?). Do Camina nikakor nisem mogla razumeti skrivnosti lisice iz Malega princa: “Kdor hoče videti, mora gledati s srcem.” Nikakor si nisem znala predstavljati, kako gledaš s srcem. Na Caminu pa se je to enostavno zgodilo. V nekem trenutku sem se zavedla, da tam gledaš s srcem ves čas.

Kakšen red obstaja v domovih za prenočitev, albergih?

Albergi so bili včasih samo državni in dokaj zanemarjeni, saj sem prebrala, da si skoraj praviloma v albergu našel stenice, kopalnice in stranišča so bila umazana in na razpolago nisi imel tople vode. Španska vlada je po spoznanju, da romarji v severno Španijo prinesejo kar nekaj denarja, zaostrila pogoje in kontrolo v albergih. Poleg tega so po računici, da je alberg bolj donosen posel od hotela, začeli odpirati alberge tudi privatniki, zato v zadnjih letih rastejo kot gobe po dežju. Recimo, da daš v sobo, ki je velikosti ene povprečne hotelske sobe, štiri pograde, dobiš na noč 80 evrov, če imaš pet takih sob, dobiš na noč 400 evrov, s tem da je treba računati, da te sobe nimajo lastne kopalnice, ampak skupne. Recimo, da je na 40 ljudi 6 tušev in stranišč. Stroškov s posteljnino nimajo, od osebja je samo en človek na sprejemu, pa še to popoldan, ko se alberg odpre, do takrat ko je poln oziroma do takrat, ko se ugasne luč.

V vseh albergih velja pravilo, da se pohodniški čevlji puščajo v posebnem prostoru takoj po vstopu v alberg, da si v istem albergu lahko samo eno noč, da v albergu lahko spijo samo romarji z romarskim potnim listom, ki ga dobijo na začetku poti in jim ga vsak večer v prenočišču požigosajo, vpišejo datum in podpišejo. V večini albergov se zvečer ob 10h ugasne luč in prižge zjutraj ob 6h.

Je bilo v albergu vedno dovolj postelj? Vedno dovolj hrane? Je ta prilagojena vsem okusom in omejitvam, ki jih ljudje pri prehranjevanju imajo?

V alberg moraš priti najkasneje ob petih. Kasneje se zna zgoditi, da v albergu naletiš na napis completo, kar pomeni, da je poln in moraš do naslednjega alberga. Če je v istem kraju, imaš srečo, če ne, moraš prehoditi še naslednjih nekaj kilometrov do naslednjega alberga. V glavni sezoni, julija in avgusta, mora biti še večji problem s prenočišči. Največjo stisko s posteljami sem doživela prvo noč za Burgosom, saj se peregrinom, ki ponavadi prenočujejejo v Burgosu, da si ga ogledajo in naslednjo jutro zjutraj krenejo naprej, pridruži še množica novopečenih peregrinov, ki začnejo pot komaj v Burgosu.

Za prehrano mi ni bilo treba kaj dosti skrbeti in hrane nisem prenašala v nahrbtniku, mogoče edino kdaj kakšno banano ali jabolko, če sem vedela, da okrepčevalnice dolgo ne bo. Po moji izkušnji s pomankanjem hrane, ko sem nekega dne, zatopljena vase, hodila in hodila in zamišljena šla mimo edinega bara z zajtrkom po petih kilometrih od prenočišča, naslednji pa je bil šele po dvanajstih kilometrih, sem dodala v nahrbtnik dve energetski tablici. Za vsak slučaj. Po na tešče prehojenih sedemnajstih kilometrih se mi je namreč že kar meglilo pred očmi in komaj sem se privlekla do bara.

Drugače je ob Poti dovolj barov kot se imenujejo lokali, ki bi jih jaz raje poimenovala z besedo okrepčevalnica. Večina je lepo urejenih, s ponudbo prilagojeno peregrinom: zjutraj dobiš v njih zajtrk ali desayunos po špansko, ki je lahko tostada , se pravi opečeni kruh, ki je seveda bageta, saj ob celem Caminu drugega kruha kot bagete sploh ne vidiš. Res je, kar je pisal že v svoji knjigi Preko Pirenejev do Atlantika  Jože Štuhec, v bistvu hodiš, oziroma on je kolesaril po žitnici Španije, pa nikjer ni videti črnega ali polnozrnatega kruha. Porcija je bila iz tretjine na pol prerezane, opečene bagete, masla in marmelade. Če si se odločil za boccadillo (sendvič), je bil prav tako narejen iz tretjine bagete. Vanj so dajali šunko, sir, tudi jajčno omleto. V ponudbi so bila skoraj povsod tudi jajca s slanino ali šunko. Čez ves dan so imeli v ponudbi croassane  (rogljičke iz listnatega testa), mafine, tortille in Jakobovo torto (recept zanjo je zapisala Jelenkotova v svoji knjigi Izkušnja dolga 800 km). V večjih barih si te sladke dobrote dobil dnevno sveže pečene, v manjših take pakirane, z daljšim rokom trajanja. Meni so se kar naprej “luštala” ocvrta jajca na oko, čeprav jih doma nikoli ne jem za zajtrk. Ker pravijo, da moraš poslušati svoje telo, sem si jih privoščila skoraj vsak dan. Pri zajtrku si pil naravni pomarančni sok, kavo, čaj ali kakav, večina peregrinov pa se je pri toplih napitkih odločala za grande café con lecche (veliko kavo z mlekom). Ponavadi v barih prodajajo tudi banane, ki smo jih vsi peregrini pridno jedli, predvsem zaradi kalija. Na dopoldansko in popoldansko malico sem si razporedila banano, jabolko in limono in to vsak dan. Od dodatkov sem vsak dan použila magnezij, ker imaš menda pri povečani telesni aktivnosti toliko večjo porabo. S seboj sem imela takšnega, kjer imaš dnevni odmerek v manjši vrečkici. Vsebino si vsuješ direktno na jezik, kjer se raztopi. Opazila sem, da je tudi večina peregrinov v svojo prehrano dodajala magnezij v prahu.

Kaj si pojedel za kosilo, je bilo odvisno od tega, kje si se v času kosila nahajal. Če si bil v mestu, je bila na voljo kakšna paella (španska rižota), pizza, jajčna omleta, tortilla de patatas (krompirjeva omleta), mogoče ensalada mixta (velik krožnik zelene solate, paradižnika, koruze in tunine). Če si bil v kakšni manjši vasici, si pojedel boccadillo (sendvič) in kakšen paradižnik.

Običajna večerja peregrina, menu peregrino, ki ga ponujajo povsod, pa je glavni dnevni obrok peregrina. Sestavljen je iz treh hodov: predjedi, ki je lahko ensalada mixta, špageti ali rižota, glavne jedi, kjer si lahko izbiral med govedino, svinjino, piščancem, zelenjavno glavno jedjo in ribo, in sladica, kjer so ponavadi ponujali flan (karamelizirana jajčna krema), sladoled, mlečni riž ali sadje. V ceni, ki se giblje med 9 in 12 evri, je bila zajeta tudi pijača, voda in vino. Zanimivo je, da na vsako mizo prinesejo polno steklenico vina, seveda rdečega in potem spiješ kolikor spiješ. Ne vem zakaj je tako, moram pa reči, da na Caminu že prvi popiti kozarec vina precej opijani. Na Caminu je pač potencirano vse, tudi pijanost 🙂 .

Kako ste prali, sušili obleko in zračili obutev?

Večina albergov ima pralne in sušilne stroje. Cena pranja je 3 evre in cena sušenje prav tako. Z Marjano sva vsakih dva do tri dni dali oprati in posušiti skoraj vsa najina oblačila. Prav tako kot vsi ostali peregrini, nisva hodili umazani, niti niso naša oblačila smrdela. Včasih romarji seveda niso imeli takšnih možnosti, zato pravijo, da se je po katedrali v Santiagu širil od njih tako neznosen smrad, da so zaradi njega uvedli veliko 60 kilogramsko kadilnico, privezano na debelih, večdesetmetrskih vrveh, ki jo s pomočjo vrvi zaniha osem menihov. En nihaj sega skoraj od stropa katedrale na skrajno desnem pa do stropa na skrajno levem koncu katedrale. Ima tako silo, da se jim je že dvakrat utrgala iz vrvi in odletela v strop. Iz nje se širi dim, ki naj bi dejansko včasih preganjal smrad romarjev iz katedrale, danes pa je to velika turistična zanimivost, zato je katedrala ob vsakodnevni maši za peregrine ob pol osmi zvečer nabito polna s turisti.

Za zračenje obutve so bili namenjeni posebni prostori s policami, kamor si moral odložiti pohodniške čevlje takoj po vstopu v alberg. V albergih namreč nisi smel v spalnici hoditi s pohodniškimi čevlji. V teh prostorih so imeli tudi naložen časopisni papir, da si ga čez noč natlačil vanje, če si imel mokre. Časopisni papir čudežno potegne vlago nase. Imela sem srečo, da sem v dneh, ko sem imela premočene čevlje, prenočevala v albergih, kjer sem jih lahko posušila na radiatorju.

Je bilo dovolj vtičnic za polnjenje mobilnih telefonov, prenosnih oz. tabličnih računalnikov?

V novejših albergih je bilo dovolj vtičnic, ponekod so bile celo na steni pritrjene vrste malih omaric s ključkom, da si dal vanjo polnit telefon, jo zaklenil in odnesel ključ. Čeprav v celem mesecu nisem doživela, da bi komerkoli karkoli ukradli. V najnovejših albergih je bila pri vsaki postelji vtičnica, vgrajena nad poličko, na katero si lahko odložil telefon. Nekaj peregrinov je res imelo s seboj tudi tablični računalnik, nikogar pa nisem videla s prenosnikom. V starejših albergih so v obstoječe vtičnice namestili razdelilce, tako da s polnjenjem telefona dejansko nisem imela nikoli težav.

Kako je spati v sobi skupaj z več moškimi in ženskami? Si morala kdaj počakati, da je kakšen moški zapustil kopalnico, da si nato sama vstopila vanjo?

Pred odhodom na Camino me je kar malo skrbelo, kako bo s spanjem v skupnih spalnicah. V strahu pred glasnim smrčanjem sem vzela s seboj tudi ušesne čepe. Vendar jih nisem nikoli uporabila. Če sem se kdaj ponoči zbudila, sem res slišala kakšno glasno dihanje, kašelj ali včasih smrčanje kakšnega peregrina, vendar me ti zvoki nikoli niso motili pri spanju. Najslabše sem spala v benediktinskem samostanu v Leonu, kjer smo imeli ločeno žensko in moško spalnico. V ogromni sobi z nizkim stropom in veliko vlago zaradi polkletnih prostorov več stoletij starega samostana nas je bilo kakšnih osemdeset žensk. Ne vem, koliko kisika nam je do jutra sploh ostalo. Poleg tega se mi zdi, da je za dobro spanje v, z žensko energijo nabito polni spalnici, manjkala moška energija 🙂 V glavnem so bilie v albergih kopalnice in stranišča ločena za moške in ženske, se je pa tudi v kakšnem manjšem zgodilo, da smo imeli skupne. Moram pa priznati, da sem nekajkrat uporabila moško stranišče, ko je bilo žensko zasedeno.

Katero spoznanje na Poti je bilo močnejše: (1) človek za življenje ne potrebuje skoraj ničesar ali (2) da človek preživi, potrebuje zelo veliko stvari? Kaj od materialnega si najbolj pogrešala? 

Vsakemu od navedenih dveh spoznanj moram dodati pridevnik, da bosta resnična: prvemu srečno, drugemu zadovoljno. Človek za srečno življenje ne potrebuje skoraj ničesar. Da človek zadovoljno preživi, potrebuje zelo veliko stvari. Zadovoljstvo ti ne da sreče, je pa “fajn”, če ga imaš povrhu 🙂 . Zadovoljstvo je v primerjavi s srečo neizpolnjujoče, kratkotrajnejše, plitvejše. Na poti me je pogled na čudovito naravo osrečil, doma me lepa obleka in čevlji, z usklajeno torbico, naredi zadovoljno, mi nudi nek občutek ugodja, zadovolji moj čut za estetiko. Najbolj sem pogrešala to zadovoljstvo, ta občutek, ko si nadeneš lepo obleko, čevlje, nakit, dodaš torbico in vse skupaj zadiha v novo celoto, v harmonijo.

Kakšni so bili občutki na cilju? Kaj si simbolično zažgala na cilju svoje Poti? Opiši nam pomen in potek tega dogodka.

Izbruh veselja sem pričakovala že na Gori Radosti, tik pred Santiagom. Vendar tam nisem občutila nič posebnega. Mogoče me je preplavilo največje zadovoljstvo, ko so v katedrali v Santiagu, v času maše za peregrine prebrali, da so tisti dan priromali v Santiago vse iz Saint-Jean-Pied-de-Porta romarji iz Estados Unidos de América in Eslovenie. Vedela sem, da sva ta Eslovenia midve z Marjano.

Vendar Santiago ni bil najin cilj, nadaljevali sva pot še do Atlantskega oceana. Tudi ko sva dosegli končni cilj, nisem imela nobenih posebnih občutkov. Ponovno se je izkazalo, da je resnična že tako oguljena fraza: važna je pot, ne cilj. Neskončno pa sem uživala, ko sem si v Finisterri, na koncu sveta, sezula pohodniške čevlje, ki so nepoškodovani prestali 930 km dolgo pot.

Bosa sem zakoračila po beli mivki in valovih Atlantskega oceana, ki so se razlivali po plaži. Nato sem po pravilih zaključila romanje. Slekla sem svoja romarska oblačila in se okopala v morju. Voda je bila ledeno hladna, zato se v vodi nisem kaj dolgo mudila. Sledil je odhod na rt, kjer je danes svetilnik, pred tisočletji pa je bil tempelj, posvečen soncu, Ara solis. Tukaj se po običaju sežigajo romarska oblačila in opazuje sončni zahod. Težko sem se odločila kaj bom sežgala, saj sem se na oblačila, ki sem jih nosila mesec dni, že zelo navezala. Tako dobro so mi služila, zdaj jih pa naj sežgem? Nekako sem se odločila, da bom žrtvovala nogavice, čeprav sem jim bila zelo hvaležna, saj mi niso pridelale niti enega žulja. Ko sem prišla na rt, je ogenj že gorel. S seboj sem iz Slovenije prinesla še eno oblačilo za skuriti: majico, v katero sem nakopičila zlo, ki so mi ga prizadejali ljudje dvomljive kakovosti v zadnjem letu. Prinesla sem ga sem, na konec sveta, da se ga dokončno znebim. Simbolično sem ga skurila in opravila z njim za vedno. V hipu je zgorelo :).

Šele potem so prišle na vrsto nogavice. Po kurjenju romarskih oblačil sem v skladu z običajem opazovala sončni zahod. Po sončnem zahodu sem šla spat in naslednje jutro sem se zbudila kot nov človek.

Ali veliko ljudi pred ciljem prekine svojo Pot? Kateri so razlogi?

Ja, veliko ljudi je prisiljenih predčasno končati pot. Zaradi krvavih žuljev na podplatih, vnetih tetiv, bolečih in otečenih gležnjev…. Pred vnetimi tetivami niso varni niti profesionalni športniki, saj sem spoznala nekega mladega Finca, ki je bil aktiven športnik in si je prišel na Camino nabirat fizično kondicijo in psihično stabilnost, pa ga je Camino že kmalu po začetku izpljunil zaradi vnete tetive. Anglež Timothy se je moral vrniti domov zaradi tromboze, Irka Doris je zaradi hudega vnetja ledvic končala v bolnici v Burgosu in neka Švedinja je morala domov na razgovor za novo službo. Na blogu sem zapisala tudi zgodbo,  ko je Slovenec, šest dni pred našim prihodom v Lorco, tam umrl za posledicami srčne kapi. Na dan, ko smo postali pred križem, ki je obeleževal mesto njegove smrti, bi praznoval 60 let.

Mladoporočencem verjetno ne bi svetovala, da si Camino izberejo za medeni teden, še posebno če niso preveč spretni pri iskanju intimnih trenutkov?

Prej kot za medeni teden bi mladoporočencem svetovala, naj gredo na Camino ob prvi resni zakonski krizi. Čeprav mora biti kar nekaj mladoporočencev, ki dejansko pride na Camino na medene tedne, saj sem mlad nemški par srečala tudi jaz. Za štedilnikom v kuhinji alberga se je sukal novopečeni mož in pripravljal svoji ženi večerjo. Kuhal ji je špagete s tunino, ona pa je sedela za mizo, ga opazovala in kramljala z ostalimi peregrini. Spet drugič sem srečala pet let poročeno Nemko, ki je prišla na Camino sama. Medene tedne sta z možem preživela na portugalskem Caminu, ker sta romanje na Portugalskem dobila kot poročno darilo. Po petih letih zakona je prišla na Camino Frances sama, saj je bil njun zakon še vedno brez otrok in upala je, da ji bodo do njih pomagale goreče molitve na Caminu.

Zagotovo obstaja tudi kar nekaj poročenih parov, ki so se spoznali na Caminu. Srečala sem francoski par, ki sta se spoznala na Caminu in prišla ponovno na Camino za njuno tretjo obletnico poroke. Spoznala sem Švicarko in Nemca, ki sta se spoznala na Caminu, se poročila in ustalila v Nemčiji, na Camino pa sta ponovno prišla s petletnim sinom in šestmesečno hčero, ki jo je mama po Caminu vozila z vozičkom.

Odgovorila si že na vprašanje, ki sem ga imela pripravljeno kot naslednje. Pred potjo si namreč prečitala, da ti Camino da ljubezensko izkušnjo. Očtno je, da se na poti razvijejo simpatije, vznikne lahko zaljubljenost, ki morda kasneje zraste v ljubezen. Nekateri to ljubezen potrdijo še s poroko. Tebe je na Poti prvih štirinajst dni spremljal mož. Te je to varovalo pred drugimi ljubezenskimi izkušnjami?

O tem je pisala že Shirley Maclaine v svoji knjigi. V bistvu gre za to, da Camino vsakemu ponudi ljubezensko izkušnjo, gre samo za to ali jo sprejmeš ali zavrneš. Njej je o tem pripovedovala prijateljica, Brazilka, ki je Camino prehodila že pred njo. Brazilka je ponujeno ljubezensko izkušnjo sprejela brez pomislekov in tega nikoli ni obžalovala. Shirley Maclaine je bila ljubezenska izkušnja ponujena samo enkrat, že kmalu po začetku poti, v obliki mladega, postavnega, črnolasega Španca, vendar ga je zavrnila. Čeprav ni sama točno vedela zakaj, vsaj kakšnega pametnega razloga ni našla za to svoje ravnanje. Če me je mož varoval pred drugimi ljubezenskimi izkušnjami? 🙂 Vsekakor sem na najini skupni Poti kot tudi v času, ko sem jo prehodila sama, utrdila svoje prepričanje, da sva z možem skozi najinih trideset let oblikovala bogat in izpolnjujoč odnos, za katerega se ni težko odreči marsičemu, tudi tistemu ne, kar te morebiti doleti na božji poti.  🙂

Kako si spala prvo noč spet doma? Ko si se zbudila v svoji postelji, si bila druga oseba?

Prvo noč doma sem spala odlično. Ne vem, če sem se zbudila kot druga oseba, vsekakor sem prišla nazaj kot srečna oseba. Spoznala sem, da je sreča popolnoma odvisna od nas samih. To, kar sem vedno brala in nisem razumela, sedaj razumem: Sreča ni nekje v prihodnosti, je tukaj, z nami, treba se je samo odpreti in jo živeti. Samo od mene same je odvisno ali sem v določenem trenutku srečna ali nesrečna. Nazaj sem prišla tudi obogatena s hvaležnostjo svojemu telesu, da je, takšno kot je. In moje tretje spoznanje, ki pa vsekakor ni zadnje, je, da je v Sloveniji enako čudovita narava kot v Španiji, samo da jo do zdaj nisem znala gledati in občudovati.